Vsi predstavljeni slovenski reformatorji in protestantje – Primož Trubar, Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Sebastjan Krelj - so postavili temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in s tem pripomogli k današnji podobi in vlogi slovenščine. S svojimi deli in tudi predvsem izvirnimi predgovori, kjer so že nagovorili Slovence kot narod, so pripomogli k oblikovanju narodne identitete. Brez njih mogoče Slovenci sploh ne bi bili tako narodno ozaveščeni, saj so z dobro postavljenimi temelji slovenskega jezika obudili in okrepili slovensko narodno zavest, hkrati pa zagotovili trden temelj naslednjim generacijam, saj se je slovenščina ohranila skozi stoletja, kljub temu da dolgo časa nismo imeli ne lastne države ne samostojnosti. Tudi Trubarjeva načela za knjižni jezik, ki so izpostavila izogibanje narečnosti, izogibanje tujkam in načelo paradigme, so se ohranila vse do danes. Protestantje in njihova prizadevanja, da naj bi vsak bral Sveto pismo v maternem jeziku, so imela velik pomen, saj so pripomogla k pismenosti in razgledanosti posameznikov, hkrati pa ustvarila podlago za enotni knjižni jezik, prvič zapisan v Trubarjevem Katekizmu in Abecedniku iz leta 1550, normiran s strani Bohoričeve slovnice in Megiserjevega Slovarja štirih jezikov, ohranjen pa skozi stoletja s prevodom Dalmatinove Biblije iz leta 1584.