KNJIŽEVNOST V ČASU REFORMACIJE NA SLOVENSKIH TLEH
V času reformacije smo dobili svojo prvo knjigo. Danes po zaslugi reformatorjev pišemo v lastnem knjižnem jeziku, razumljivem vsem pripadnikom našega naroda, jeziku, ki ima določena pravila, izbrano besedišče in ki krepi občutek narodne pripadnosti.
V teoretičnem delu so predstavljeni štirje najpomembnejši predstavniki reformacije na Slovenskem: Jurij Dalmatin, Primož Trubar, Sebastijan Krelj in Adam Bohorič. V empiričnem delu predstavljamo tudi rezultate kratke ankete o znanju ljudi različnih generacij o reformaciji na Slovenskem.
Predstavitev teme
Zgodovina na kratko
Začetki reformacije segajo na nemška tla, kjer je leta 1517 avguštinski menih Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu nabil 95 tez in tako izrazil kritiko do tedanje cerkvene ureditve. Reformacija je bila novo versko gibanje, ki se je hitro širilo v sosednje dežele in bilo prisotno med različnimi sloji prebivalstva. Na Slovenskem je imelo gibanje pomembno vlogo, saj je vplivalo na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika, s tem pa se je razvijala narodna zavest. V tem obdobju sta bili izdani prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku. Vodilna osebnost v času reformacije na Slovenskem je bil Primož Trubar – utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika.
V upravno-političnem pogledu so bili Slovenci v 16. stoletju razdeljeni na Kranjsko, Koroško in Štajersko, cerkveno pa na Salzburg, Oglej in Bamberg. Največji del slovensko govorečega prebivalstva so zastopali kmetje, ki so živeli v izredno slabih razmerah; to dokazujeta dva velika kmečka upora.
Reformacijo so k nam prinesli potujoči obrtniki, trgovci ter študentje, ki so študirali na italijanskih in nemških univerzah. Prvi somišljeniki so se pojavili že leta 1523, protestantske ideje so zajele predvsem višji, plemiško-meščanski sloj, pa tudi nekatere cerkvene dostojanstvenike, manj pa kmečko prebivalstvo.
Reformacija na Slovenskem se je opirala na luteranstvo, njeno slovstvo, ki ga zastopajo Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krelj pa je izhajalo med letoma 1550 in 1595 ter ustvarilo poleg prevodov tudi nekatera izvirna dela, ki pa so večinoma verske narave in poučno usmerjena. Težnje protestantov, da naj ljudje berejo sveto pismo v maternem jeziku, naj bodo verski obredi in petje v domačem jeziku ljudstva, je privedla do napredka na jezikovnem in kulturnem področju. Slovenski protestanti pa so največji uspeh doživeli 1562 leta, ko so v Ljubljani pod Trubarjevim vodstvom ustanovili »cerkev slovenskega jezika«.
